Nazaj v prihodnost

Črički med mojima ušesoma še nikoli niso bili tako glasni. Po predolgem obdobju poletnega spanca sem jih končno zbezala iz toplega zavetja lenega dela možganov, kamor gre še slaba vest spat. Zdajle recimo, njihove neuglašene gosli prav pošastno tulijo po mislih. Odmev se krepi tako zelo, da ga je potrebno pretočiti v kakšno drugo vrsto energije.

Zapis recimo. V obliko, ki je mrtva že dobro leto, v obliko, ki bo skušala živeti pod streho druge mansarde. Kako je sploh mogoče, da pišem vsak dan, pa ne napišem ničesar. Ničesar, kar bi moje misli naredilo lažje, prste bolj ščemeče in zadrgnjeno kroglo v globini trebuha mehkejšo. Pisanje še nikoli ni bilo lažje in hkrati težje. Bluvanje miselnih driskic po družabnih omrežjih z omejenostjo znakov, sestavljanje elektronskih sporočil, upoštevanje konvencij (upam da) bodočega poklica. Občasni, nikoli končani prebliski v eni od dvajsetih beležnic. Monologe so zamenjala dogovarjanja. Bežna, tisočkrat ponovljena, s kupom neznancev, ki nimajo niti najmanjšega namena postati nekdo, ki mu boš nekoč za rojstni dan prinesel bedne poskuse domače peke.

Potem pa ti življenje pred noge vrže teden, ki te kot živo blato posrka, še preden sploh dodobra zakorakaš vanj. Tista zadrgnjena krogla v trebuhu se začne vrteti vedno hitreje in hitreje, dokler te ne prelisiči in misliš, da je postala središče sveta. Žene te naprej in te hkrati usidra na točko, s katere vidiš samo s plašnicami. Kot zmedeno žrebe obračaš pogled, ker ti podobe bežijo in hlastaš za prosto minuto. In ravno takrat, kakopak, ti življenje postavi še zid, ki mu bolj podkovani v življenju pravijo odločitve.

Pa sem se ustavila. Dovolj globoko sem vdihnila, da je vrtečo trebušno kroglo vrglo iz tirnic in je začela trapasto poskakovati na mestu. Pustila sem mu, da me je prijel za roko, za silo umiril čričke in jih poslušal, ko so pribrenčali v polnočni mrak. Pa sem vdihnila še enkrat in že kot tisočkrat prej vedela, da bo odločitev moja. In vredu bo. Ker imam misli in črke in besede. Niso izgubljene, samo malo bolj globoko zakopane.

Obljubljam si – in obljube je potrebno držati – da kdaj čričkom spustim na plano. Vaje v slogu nikomur ne škodijo. In mogoče, mogoče mi nekoč celo uspe priti do dna mita o obstoju pisarske blokade. Vsaj te moje. Tole bo za danes. Mogoče nocoj prvič v zadnjih nočeh zaspim brez ekrana, na katerega tapkam svoje misli. Kako romantično.

1

Advertisements

One thought on “Nazaj v prihodnost

  1. Pisanje je nekaj najbolj terapevtskega na tem planetu, če si človek, ki razmišlja v črkah in besedah. S tem, da nas je tudi teh več vrst, najbrž toliko, kolikor je ljudi, ki pišejo, in najbrž ima čisto vsak svojo specifično blokado, ki potrebuje nek prav poseben način, kako jo rešiti. Priporočilo: včasih se je vredno prisiliti v pisanje, četudi ga nihče ne bo prebral, četudi se zdi, da iz njega ne bo nič plodnega. Niti ni treba, da ga kdo vidi; naj ostane nekje, skrito pred vsemi očmi razen pred očmi avtorja, ali pa naj se za vedno izgubi v pozabo, kajti njegov namen je lahko tudi samo ta, da prste in misli opomni, kako sodelovati med seboj.
    Srečno! Upam, da se kmalu kaj beremo.

    Like

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s